Na področju šolskega okoliša Trata je pomembno odpiranje in zapiranje manjših šol, kjer so učitelji poučevali le nekajkrat tedensko.

V Gorenji vasi na Trati je nekaj časa delovala t. i. hribovska ali gorska šola. V to šolo so učenke in učenci hodili le enkrat ali dvakrat na teden, in sicer iz bolj oddaljenih zaselkov.

Organizirano šolstvo v Gorenji vasi se je začelo 1853. leta, ko je kaplan Andrej Drobnič zbral deklice in dečke v Stebelovi hiši v Sestranski vasi 7.

Ko prebiramo kroniko šole, vedno znova spoznavamo, da so bili naši učenci uspešni na kulturnem, športnem in tehničnem področju, da jih je veliko nadaljevalo študij na srednjih šolah in tudi na fakultetah. Dejstvo je, da je bila ta šola vedno središče kraja.

Manjše šole, kot so bile na Hotavljah, v Stari Oselici, na Trebiji in v Malenskem Vrhu in o katerih boste našli v zborniku zapis, so bile konec šestdesetih let prejšnjega stoletja ukinjene.

Šola v Lučinah

Šola na Sovodnju

 Šola Trebija

Šola Stara Oselica

Šola Javorje

Šola Trata – Gorenja vas 

Iz te šole so se učenke in učenci preselili v današnjo šolo.

Zelo pomemben datum v zgodovini našega zavoda je torej 1. september 1971, ko so se učenci in učitelji preselili iz stare šole v to zgradbo, v kateri smo sedaj. Izgradnjo nove šole so omogočili prebivalci tedanje Občine Škofja Loka, ki so izglasovali samoprispevek za izgradnjo osnovnih šol. Od 1. septembra 1971 se ta šola imenuje po pisatelju Ivanu Tavčarju.

To šolsko leto so se iz Osnovne šole Poljane začeli voziti učenci od 5. do 8. razreda. Šola je postala »šola na kolesih«, saj se je več kot 70 % otrok iz Poljanske doline vozilo v Gorenjo vas. Nastala je »šola velikanka«, saj je z vsemi sedmimi podružnicami in vzgojno- varstveno enoto štela tudi več kot 950 otrok.

Številne generacije otrok izpod Blegoša so bile in so vztrajne, marljive, bile so močne in pogumne, da so vzdržale vse te neskončne kilometre vožnje v šolo in nazaj. Kljub temu so učenke in učenci naše šole dosegali velike uspehe tu na šoli in izven nje.

Nova šola je postala in nato ostala poleg hrama učenosti tudi kulturni in športni center »srednje« Poljanske doline. Na njej se je zvrstilo veliko proslav in prireditev; kar 65 fotografskih razstav je v šolski galeriji pripravil fotografski mojster Vlastja Simončič; šola je gostila vrsto pevskih nastopov, dajala prostore pevskim in dramskim skupinam, športnim društvom, gasilcem, lovcem itd.

Oddajala je prostor glasbeni šoli iz Škofje Loke, tako da so lahko naši otroci pričenjali prve glasbene korake v domači šoli. Nekateri so postali izjemni glasbeniki.

Pa smo se v teh letih seveda tudi učili, vzgajali, bili smo veseli in tudi zelo žalostni. Vse pa nas je družila zavest – več vedeti in znati, gojili smo besedi prosim in hvala, znali smo biti solidarni z ubogimi in drugačnimi, skušali smo biti strpni.

In gradili smo: spomnim se adaptacij šol v Lučinah in Javorjah, na Sovodnju, na matični šoli, novogradenj v Poljanah, tu pri nas v Gorenji vasi in zopet na Sovodnju.

Geslo izpred več kot 150 let: “Šola na Trati ne sme zaostati!” še vedno drži.

Z učitelji, vzgojiteljicami in ostalimi delavci naše šole se bomo tudi v prihodnje trudili, da bomo došolali vsakega otroka, da bomo učencem pomagali ugotoviti, na katerem področju je in bo uspešen, in da bomo tukaj naredili zanj največ. Motivirali bomo otroke s svojim znanjem, z ravnanjem, odnosi in zgledi, s primeri in tudi z eksperimenti.

Pridružujem se mnenju strokovnjakov, ki pravijo, da se bo ob spremembah v sodobni družbi morala spremeniti tudi šola. Šola ni več edina institucija, ki daje znanje. Zato je vloga nas, učiteljic in učiteljev, pa tudi staršev, da usmerjamo otroke, kje in kako naj iščejo to znanje. Naučiti jih moramo predvsem razmišljanja in inovativnosti ter razviti navdušenje za pridobivanje znanja.

V povezavi z družino in s širšo skupnostjo mora šola s srcem in z razumom poskrbeti za vzgojo otrok ne samo kot posameznikov, ampak tudi kot pripadnikov skupnosti, v njih razvijati zlasti zavest in pripadnost slovenskemu narodu, slovenskemu jeziku in naši tradiciji.

Na naši šoli to že počenjamo in bomo še. Verjamem v svoje kolegice in kolege, pa tudi v vas starše, podjetnike in podjetja, društva, v našo občino in državo. Z vašo pomočjo bomo razvijali to šolo in omogočali našim otrokom boljše in lepše življenje.

Šoli na Trati želim, da bo še napredovala, in ji kličem še na mnoga leta.

GORENJA VAS V POLJANSKI DOLINI
(geografske značilnosti)

Ime Gorenja vas je nastalo v zvezi z lego kraja, ker se nahaja više od Poljan.

Gorenja vas je obcestno središčno naselje z gručastim jedrom. Je središče Poljanske doline, saj je po drugi svetovni vojni po velikosti prerasla Poljane.

Nastala je na naplavljeni ravnici na obeh straneh Poljanske Sore in njenem desnem pritoku Brebovščici. Ob vstopu Sore v območje Gorenje vasi ima ravnica 407 metrov nadmorske višine, ob meji proti sosednji Srednji vasi pa 390 metrov. Naplavljeno ravnico s treh strani obdaja hribovje. Na severni strani je že v sami vasi precej strm Tabor, ki se vzdiguje tik nad dolinsko cesto. To so južni obronki Loškega pogorja, kakor Tavčar imenuje Škofjeloško hribovje. Na jugu omejuje ravnico Žirovski vrh, na vzhodu pa Pasja ravan.

Sedanja Gorenja vas združuje tri naselja, to so Poljanska cesta, Sestranska vas in Trata ter zaselek Lajše. Nekdanja Gorenja vas je zavzemala svet ob dolinski cesti na levi strani Sore, Sestranska vas na desni strani, Trata pa v glavnem nizko teraso, nekoliko odmaknjeno od desnega brega Sore. Nekdanji zaselek Lajše je spadal po svoji legi k Tratam.

Gorenja vas je sedež občine Gorenja vas – Poljane. Ima osnovno šolo, ki se imenuje po glasniku Poljanske doline Ivanu Tavčarju, zdravstveni dom, lekarno, pošto, več trgovin, gostinskih in proizvodnih obratov. Kmečkega prebivalstva je malo. Za ogled je zanimiva cerkev sv. Janeza Krstnika, ki ima zvonik z izredno lepo oblikovano baročno streho in freske iz 17. stoletja, ko je gotika prehajala v barok. Oltarne slike so delo Janeza Wolfa in Štefana Šubica. Poleg cerkve se v starem župnišču nahaja Foto muzej Vlastja, ki ga je ustanovil Vlastja Simončič, mednarodni mojster fotografije, in v njem postavil na ogled del svoje bogate zbirke. Poleg tega je vredna ogleda tudi galerija Krvina.

Iz Lajš je bil doma zoolog Ivan Regen (1868-1947), znan predvsem po proučevanju murnovega cvrčanja.

Pomen in obseg Gorenje vasi sta se močno povečala, ko je leta 1989 v dolini Brebovščice v zaselku Todraž začel obratovati rudnik urana Žirovski vrh, ki zdaj ne obratuje več, dolini in njenim prebivalcem pa je za vedno pustil svoj pečat.