Naša šola se imenuje po glasniku Poljanske doline in enem največjih pripovednikov v 19. stoletju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ivan Tavčar se je rodil 28. 8. 1851 pri Kosmu (revnemu bajtarju) v Poljanah v Poljanski dolini na Gorenjskem. Osnovno šolo je obiskoval v Poljanah in v Ljubljani, gimnazijo v Ljubljani in Novem mestu, nato pa odšel študirat pravo na Dunaj.

Študij je uspešno dokončal in postal doktor prava. Kot odvetniški pripravnik je služboval v Ljubljani in v Kranju, kasneje pa je postal samostojen in uspešen pravnik v Ljubljani. Kot eden izmed vodilnih politikov liberalne stranke, deželni in državni poslanec ter ljubljanski župan se je povzpel v vrh takratnega javnega življenja. Kasneje je kupil tudi dvorec Visoko, kjer je leta 1897 zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji.
Umrl je v Ljubljani 19. februarja 1923, pokopan pa je na Visokem blizu Poljan.

 Ivan Tavčar kot dijak.

Pisal je črtice, novele, povesti in romane, v katerih je prikazoval predvsem življenje v Poljanski dolini, na katero je ostal navezan vse svoje življenje, močno pa ga je pritegovala tudi zgodovinska snov. Njegovo književno delo obsega štiri romane in okoli 40 drugih pripovednih del.

V svojih prvih delih je izrazit romantik: živahno pripoveduje zgodbe iz starih časov in o gradovih s skrivnostnimi dogodki in skrivnostnimi prebivalci. V poznejših delih pa se vedno bolj približuje vsakdanjemu kmečkemu življenju.

V zbirki črtic Med gorami s podnaslovom Slike iz Loškega pogorja se realistično opisovanje življenja na vasi prepleta z romantičnim doživljanjem književnih oseb (Tržačan, Šarevčeva sliva, Kalan, Holekova Nežika idr.). Sem spadata tudi cikel novel V Zali, po katerih je posnet film pod skupnim naslovom Ljubezen nam je vsem v pogubo, in povest Cvetje v jeseni, ki je pod enakim naslovom zaživela na filmskem platnu. Glavna igralca sta Polde Bibič (v vlogi Janeza) in Milena Zupančič (v vlogi Mete). Osnovni motiv povesti Cvetje v jeseni je ljubezen med starejšim izobražencem in mladim kmečkim dekletom.

Pomembna dela z zgodovinsko snovjo so Vita vitae meae – Življenje mojega življenja, Grajski pisar, Janez Sonce, Izza kongresa idr. V prvih dveh zgodbah prikazuje boje med katoličani in protestanti v 16. stoletju v Poljanski dolini. V romanu Izza kongresa pa
kongres evropskih vladarjev v Ljubljani leta 1821.

Zadnje delo in hkrati višek Tavčarjeve pripovedne moči pomeni roman Visoška kronika (1919), ki opisuje življenje dveh kmetij na Visokem. Uvrščamo jo med najboljše slovenske romane. Zasnoval jo je kot trilogijo, da bi v treh notranje povezanih romanih predstavil usode gospodarjev visoškega dvora v času po tridesetletni vojni. Na žalost pa je nastal le njen zaokroženi prvi del, saj je pisatelju zaradi oslabelosti ni uspelo dokončati. Delo je mojstrsko pisano v starinskem slogu kronik in dokazuje neusahljivo umetniško silo in domišljijo pisatelja.

Oblika romana je kronika, ki jo piše najstarejši sin gospodarja Polikarpa na Visokem, odsluženi vojak Izidor. Zgrajena je iz dveh zgodb: prva je analitična in pripoveduje o preteklosti gospodarja Polikarpa ter vpliva na potek druge, to je sintetične zgodbe, ki pripoveduje o sinovih Izidorju in Juriju.

Delo slika tudi dobo, saj spoznamo iz zgodbe Polikarpa Khallana tudi surove čase 30-letne vojne. Izidorjeva zgodba pa kaže versko nestrpnost, samozavest kmetov, njihovo mržnjo do priseljencev in ljubezen do rodne zemlje:

»Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi odvzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje … Mogoče, da je težko umreti – moja vera to ni – ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!« – In zopet poudarja: Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo!«

Delo so skušali tudi ekranizirati, a je nastal le 10-minutni fragment.


pismo dijaka

(Skupno 9.327 obiskov, današnjih obiskov 5)